Na pol poti med vasjo in gradom stoji nekdanji frančiškanski samostan S. Giacomo, prvič omenjen leta 1262 in zato najstarejši v celotni škofiji Concordia ter med prvimi v regiji. Leta 1769 ga je ukinila Beneška republika.

Od julija 2016 je samostan ponovno "oživel" s prisotnostjo štirih frančiškanskih elizabetinskih sester.

Samostanski kompleks ohranja del križnega hodnika, stropove s poslikanimi kasetami, sobe z geometrijskimi srednjeveškimi slikarskimi okraski in kapitularno dvorano, okrašeno s štirinajstimi lesenimi metopami.

Sedanjo župnijsko cerkev San Giacomo so zgradili manjši frančiškanski bratje pred letom 1262, ko je Guecello II di Prata v njeno korist zapustil 100 soldov. V stari knjigi v gotskih črkah je zapisano, da je leta 1295 – 12. maja – D. Hengerarda, žena D. Gerarda, po svoji oporoki – Nod.r Zamboni – zapustila sto lir za popravilo cerkve in samostana. Tako je bila cerkev zgrajena mnogo let prej; verjame se, da v času serafinskega očeta svetega Frančiška, ki je živel do leta 1226: P. Bac.r Francesco Mainardi iz Polceniga, ki je našel te starine, je postavil to ploščo. "Ad perpetuam rei memoriam. Anno MDCCXIII».

Cerkev so dali obnoviti in razširiti leta 1600 grofje iz Polceniga, verjetno po načrtu ali nasvetih Lucchesija, strica Piranesija. Cerkev je opremljena z bogatimi oblačili, intarziranim pohištvom in dragocenimi slikami.

Bratje so bili leta 1769 z dekretom Beneškega senata prikrajšani za njo, z dekretom z dne 25. junija 1770 pa je škof Alvise Maria Gabrieli vanjo prenesel župnijsko sedež z "vsemi častmi, obveznostmi, dohodki in privilegiji, ki jih je prej uživala cerkev Ognissanti" (zdaj Madonna della Salute); leta 1790 ji je njegov naslednik Giuseppe Maria Bressa podelil naslov župnijske cerkve.

(informacije pridobljene iz borgocreativopolcenigo.it)