Strateška lega polcenighese ozemlja in njegove naravne vire so naredile Polcenigo primerno mesto za človeška naselja že od prazgodovinskih časov.

Arheološke najdbe iz Palù pričajo o obstoju vasi kolib, ki sega v neolitik, ki je lahko računala na obilico vode, rastlin in divjih živali, ki jih je v veliki količini zagotavljalo mokrišče Palù in bližnje gore. Najdbe iz železne dobe (I-II tisočletje pr. n. št.) so prav tako razkrile obstoj nekropole ob vznožju hriba San Floriano, v San Giovanni.

Po ustanovitvi Aquileie (181 pr. n. št.) so Rimljani osvojili ozemlja vzhodno od Livenze: kovanci, fibule in elementi iz pečene gline so bili najdeni tudi na arheoloških najdiščih v Polcenigu. Med 5. in 6. stoletjem n. št., z razširitvijo krščanstva, je Polcenigo postal pomembno versko središče zaradi prisotnosti pomembnih kultnih središč, kot je Chiesa di S. Floriano.

V srednjem veku, ko so gradovi predstavljali bistveni element za obrambo ozemlja, se je Polcenigo lahko pohvalil s kompleksom utrjenih zgradb, znanih kot ‘’il castello’’ že ob koncu 10. stoletja. Med letoma 1000 in 1100 so te zgradbe in fevd prešli v roke Signori di Polcenigo, ki so kasneje postali grofje.

Leta 1420 so polcenighese ozemlja padla pod oblast Serenissima Repubblica di Venezia in leta 1499 so jih napadli Turki, ki so Polcenigo spremenili v kup ruševin.

Leta 1571 je Beneška republika ponovno osvojila svoja ozemlja in v naslednjih treh stoletjih je Polcenigo užival obdobje miru in blaginje, zlasti v 18. stoletju, ki je prineslo veliko gospodarsko, umetniško in versko prenovo kraja.

Po padcu Beneške republike (1797) je ozemlje najprej zasedla napoleonska vojska in nato avstrijska.

Prehod k Avstriji leta 1814 se je zdel obetaven, vendar je kriza, ki je izhajala iz slabe pridelave na poljih in ostre avstrijske davčne politike, ponovno spravila prebivalstvo na kolena.

Sledila so leta nezadovoljstva in mnogi so se prostovoljno pridružili boju proti avstrijski hiši. Leta 1866 je bilo ozemlje priključeno Kraljevini Italiji.

Ob izbruhu prve svetovne vojne so se morali številni izseljenci vrniti iz tujine, kar je povzročilo nenadno povečanje prebivalstva in revščine.

Povojno obdobje in fašistično dvajsetletje sta izmenjevala obdobja visoke brezposelnosti z drugimi z dobrimi zaposlitvenimi možnostmi. Ustanovljene so bile mlekarne v Polcenigo, Gorgazzo in Coltura, nova hidroelektrarna in javna razsvetljava v središču Polceniga, javni prevoz in poštna služba, dve poklicni šoli (za risanje in za zidarje) in uredile so se glavne občinske ceste. Vse se je ponovno ustavilo z začetkom druge svetovne vojne.

Povojno obdobje je bilo težko, vendar ga je zaznamovalo počasno okrevanje, stavbna dediščina pa je bila obnovljena in prenovljena.

Na območju so nastale tovarne in industrijska naselja, ki so ustvarila nova delovna mesta in postopoma spremenila družbeno strukturo kraja.