Leta 1420 je vas prešla pod oblast Serenissime, brez bojev. Delegacija iz Fagagne, ki je zastopala svet dvanajstih, štirje plemiči in osem ljudskih predstavnikov, ki so že vodili Skupnost, se je prostovoljno predstavila beneškemu poveljniku, ki je bil zaseden z napadom na Videm, in prisegla zvestobo. Tako se je izognila vsakršnemu prelivanju krvi v naselju, sestavljenem iz petih majhnih vasi (Paludo, Sacavan, Sospia, Portafrea, Riolo), skupini kmetij na odprtem podeželju okoli mlina Lini in hišah obzidja San Giacomo, ki so bile postavljene tik pod gradom, ki je bil vedno manj pomemben. Od njega danes ostajajo stari stolp, preoblikovan v zvonik, ostanki mogočnega polkrožnega bastiona s tremi strelskimi linami, nekatere hiše, preoblikovane v gostilno, osrednji stolp in cerkev sv. Mihaela iz 14. stoletja. 

Z mnogimi kamni iz gradu, ki je bil že v ruševinah, je bil med letoma 1490 in 1505 zgrajen Palazzo della Comunità z odprto ložo za javne funkcije in dvorano Sveta v prvem nadstropju s štirimi enojnimi okni in trojnim oknom, nad katerim je lev sv. Marka, simbol Serenissime.

Grad Villalta, nasprotno, kljub zelo burni zgodovini kljubuje času. Zgrajen vsaj med 10. in 12. stoletjem, je doživel svoj razcvet v 13. stoletju in bil prvič uničen leta 1310 s strani grofa Goriškega. Obnovljen je bil ponovno porušen leta 1353 s strani patriarha Nikolaja Luksemburškega in nato ponovno leta 1385 med vojno za imenovanje patriarha Filipa d’Alençona. 

Leta 1511, zadnje grozno leto: požar med "rivolta del Giovedì Grasso", ko so prebivalci območja napadli in oplenili kar dvajset gradov, in mesec dni kasneje potres. Na koncu je sledila obnova z današnjimi linijami, nekaj stoletij miru in nato vrsta mračnih in grozljivih zgodb, ki so spremljale grad do 20. stoletja. 

V Fagagna ne smemo pozabiti številnih krajev čaščenja, med katerimi je srednjeveška cerkev "Madonna della Tavella", potopljena v pokrajino Madrisio, in majhna cerkev "San Leonardo" iz 14. stoletja v vasi Riolo. Iz novejše zgodovine izstopa figura Fabio Asquini, podjetniški duh razsvetljenstva. Leta 1753 je začel cvetočo vinogradniško dejavnost in svoj Picolit pripeljal po vsej Evropi do leta 1811. Okoli leta 1760 se je zanimal za novo gorivo, šoto, ki je bila bogata na njegovih zemljiščih, da bi jo sistematično izkoriščal. Leta 1779 je ustanovil Nuova Olanda, ki je proizvajala opeke do sredine 19. stoletja. Podal se je tudi v proizvodnjo majolik in peči, vendar z malo sreče, prvi je uvedel gojenje krompirja v Furlaniji in spodbujal svilogojstvo z cepljenjem murv in vzrejo sviloprejk. 

Ob koncu 19. stoletja je grofica Cora Slocomb di Brazzà odprla šolo čipk, ki je bila aktivna do šestdesetih let, da bi zagotovila preživetje hčerkam kmetov in delavcev. Delali so celo za kraljico Margherito. 

Na koncu je neizogiben Cjase Cocèl, muzej kmečkega življenja. Je starodavna podeželska hiša, ki v nekaterih delih sega v 17. stoletje, kjer so rekonstruirani dvorišče, hlev, skedenj, hiša, mlin, kovačnica, posestvo, gostilna in mlekarna, tako znana v Fagagna po svojih sirih. Vse je živo in delujoče, razveseljujejo ga živali, ki se mirno gibljejo, obrtniki, ki opravljajo že pozabljene poklice, in dišeči vonji preteklosti.