Strateški položaj območja Polcenigo in njegove naravne vire so naredili Polcenigo primerno mesto za človeška naselja že od prazgodovine.

Arheološke najdbe Palù pričajo o obstoju vasi kolib, ki sega v neolitik, ki je lahko računala na obilico vode, rastlin in divjih živali, ki jih je v veliki meri zagotavljalo mokrišče Palù in bližnje gore. Najdbe iz železne dobe (I-II tisočletje pr. n. št.) so prav tako razkrile obstoj nekropole ob vznožju hriba San Floriano, v San Giovanni.

Po ustanovitvi Ogleja (181 pr. n. št.) so Rimljani osvojili ozemlja vzhodno od Livenze: kovanci, fibule in elementi iz pečene gline so bili najdeni tudi na arheoloških najdiščih Polcenigo. Med 5. in 6. stoletjem n. št., z razširitvijo krščanstva, je Polcenigo postal pomembno versko središče zaradi prisotnosti pomembnih kultnih središč, kot je Cerkev sv. Floriana.

V srednjem veku, ko so gradovi predstavljali bistveni element za obrambo ozemlja, se je Polcenigo lahko pohvalil s kompleksom utrjenih zgradb, znanih kot ‘’grad’’ že ob koncu 10. stoletja. Med letoma 1000 in 1100 so te zgradbe in fevd prešli v roke Gospodov Polcenigo, ki so kasneje postali grofje.

Leta 1420 so ozemlja Polcenigo padla pod oblast Serenissime Republike Benetke, leta 1499 pa so jih napadli Turki, ki so Polcenigo spremenili v kup ruševin.