Polcenigo, Zeleni dragulj. Pravzaprav v tej vasi in njenih zaselkih preseneča izjemna bogastvo barvnih odtenkov. Čeprav prevladuje zelena barva hribov in bližnjih gora, se za pozornost turista potegujejo modra barva vode potokov in tista globoka in čarobna barva izvira "gorgazzo", rdeča barva strešnikov, oker in druge pastelne barve številnih hiš v zgodovinskem središču, vse do bele barve marmorja, ki krasi fasade plemiških palač. 

Po rimski dobi, kar dokazujejo različni ostanki, je bil prelomni trenutek v prvih stoletjih srednjega veka prihod krščanstva, z ustanovitvijo cerkvice svetega Florijana na istoimenskem hribu v San Giovanni, opremljene s krstilnikom in matično cerkvijo vseh drugih cerkva na tem območju. V osrednjem delu srednjega veka, za nadzor pomembnih komunikacijskih in trgovskih poti med vzhodom in zahodom ter med severom in jugom, je na hribu, ki dominira nad vasjo, nastala utrdba, dodeljena družini gospodov, ki bo sčasoma pridobila grofovski naslov in postala grofje Polcenigo. Imeli so polno jurisdikcijo nad ozemljem tako med patriarhatom Ogleja kot od 15. stoletja pod beneško oblastjo, vse do padca Serenissime. Grofje so spodbujali gospodarske in kmetijske dejavnosti, gradili mlinske naprave (dva sta še ohranjena), tkalnice, žage na vodni pogon in oljarne ter uvajali gojenje murv za prehrano sviloprejk, kar je območje naredilo znano po kakovosti svojih svilenih izdelkov, ki so jih predelovali v različnih lokalnih tovarnah. V 18. stoletju so obnovili grad, ki je bil v slabem stanju, in izkoristili priložnost, da ga preoblikujejo v velik beneški palač (in beneški naj bi bil njegov načrtovalec, arhitekt Matteo Lucchesi), z veličastnim stopniščem s 365 stopnicami do spodnjega naselja, ki je kasneje izginilo. Grad je žal zaradi različnih dogodkov danes zmanjšan na ruševine, kot tudi bližnja cerkvica svetega Petra, ki ima nedvomno privlačnost.

Ob sodnikih so se v vasi naselile tudi druge plemiške družine, kot so Sbrojavacca, Locatelli, Lioni, Mainardi in Fullini, meščanska družina, ki je v 17. stoletju na dražbi kupila plemiški naslov grofov Zucco, Cuccagna in Partistagno ter na glavnem trgu postavila masivno palačo, okrašeno z izjemnimi štukaturami in zanimivimi maskami, kjer je bil leta 1809 gost Eugenio di Beauharnais, pastorek Napoleona, na predvečer bitke pri Camolli. Občinsko središče, kjer so se med 16. in 18. stoletjem koncentrirale plemiške družine in najbogatejše meščanstvo (notarji, trgovci, strokovnjaki), ima različne palače z zgodovinsko-arhitekturno vrednostjo, kot so Palazzo della Contessa, z velikansko stoletno magnolijo in nekdanjim svilnim mlinom; Palazzo Pezzutti, z elegantno triforo; Palazzo Zaro, nekdanji Manin, z drugo lepo triforo in parkom; Palazzo Scolari-Salice, nekdanji Mainardi, s čudovitim italijanskim vrtom, ki ga je sredi 19. stoletja ustvaril novi lastnik ing. Pietro Quaglia. Naselja pa so ostala naseljena s kmeti in malimi obrtniki, ki so skozi stoletja trpeli zaradi vojn, vpadov (kot je bil turški leta 1499), uničujočih epidemij in ponavljajočih se lakot.

Ne manjkajo cerkve, bogate z umetniškimi deli – freske, slike, kiparstvo, oltarji, verski paramenti – ki segajo od srednjega veka do devetnajstega stoletja: San Giacomo, srednjeveškega izvora, vendar obnovljena v osemnajstem stoletju, ki ji je pridružen nekdanji frančiškanski samostan, danes župnišče; San Rocco, z značilnim zvonikom, ki je bil nekoč morda stražni stolp naselja; Madonna della Salute, zasnovana v štirinajstem stoletju, nekoč posvečena vsem svetnikom; že omenjena cerkvica San Floriano, z izjemnimi srednjeveškimi freskami; župnijska cerkev San Giovanni di Polcenigo, posvečena Krstniku; cerkve San Lorenzo in San Michele v Coltura; cerkvica S. Antonio abate v Mezzomonte, slikovito naselje na 477 metrih nadmorske višine na pobočju gore.

Različna naselja so posejana s kapelicami, nišami in nabožnimi freskami, ki so dobro vključene v urbanistično tkivo, ki se ponaša tudi, predvsem v Coltura, Gorgazzo in San Giovanni, z več primeri dobro ohranjene rustikalne in ljudske arhitekture iz šestnajstega in sedemnajstega stoletja.

Cerkev San Giacomo gosti orgle, zgrajene v začetku osemnajstega stoletja s strani beneškega orglarja Giacinto Pescetti, ki imajo izjemne in posebne instrumentalne značilnosti, zato se uporabljajo za koncerte in snemanje glasbe, predvsem iz šestnajstega in sedemnajstega stoletja.