Tisočletna opatija, v zeleni ravnini Furlanije. Vas, ki je nastala okoli starodavnega samostana. Oaza miru in tišine, kjer se lahko najdemo. Posebno mesto, izrezano v neskončnosti vesolja, kjer se vedno počutimo kot doma. Dobrodošli v Sesto al Reghena, dobrodošli v Terre degli Abati. 

V nižinski ravnini Furlanije na meji z Benečijo, obdelana polja vzdolž starodavne rimske ceste napovedujejo deželo bogato z zelenjem in vodami: deželo opatov. 

Vse se začne sredi 8. stoletja, v zadnji fazi langobardske dobe, ko so trije bratje ustanovili benediktinsko opatijo Santa Maria di Sesto, ki bi nato s svojih bregov Reghena skozi svojo dolgo zgodovino širila moč, duhovnost in umetnost. Reka teče mirno in nežno med polji, obdanimi z živimi mejami, in se spušča med cvetoče bregove lip, med močvirja in stalne travnike. Zvonik na obzorju označuje prisotnost opatije. V kripti, odmevi Bizanca na dveh ploščah iz grškega marmorja, verjetno beneške delavnice, ki prikazujeta Oznanjenje, z Marijo, ki bolj grška ne bi mogla biti. Nordijska pa je Marija, ki drži na kolenih togega sina z ogromno razpoko v prsih, srce parajočega Vesperbilda, pobožna skulptura nemškega izvora. In vedno v kripti opatijske cerkve, eden izmed dragocenih kosov langobardske umetnosti 8. stoletja, urna svete Anastazije, v čigar marmorju je upodobljena skrivnost križa, cvetoči križ, okoli katerega izbruhne življenje, kot simbolizirajo tipične langobardske stilizacije: rastlinski okraski, cvetje in rastline, iste, ki jih najdemo na poljih okoli Sesto.