Madonna della Salute
Cerkev, posvečena Vsem Svetim, je bila zgrajena v okviru grajskega naselja Polcenigo leta 1371, pridobila pa je v naslednjem stoletju status župnije, ki je prej pripadal cerkvi Svetega Janeza.
Iz časa gradnje izvira nežen fresko, ki prikazuje doječo Marijo, danes nameščen v cerkvi Svetega Jakoba.
Proti koncu 16. stoletja so temeljite prenove spremenile prvotno usmeritev, premaknile apsido na zahod in vhod na vzhod. Neugodna lega sakralne stavbe, le nekaj korakov od ceste in glavnega trga vasi, odsotnost cerkvenega dvorišča in pokopališča ter nezadostne dimenzije za sprejemanje vse večjega števila vernikov so leta 1770 povzročili izgubo statusa župnije v korist bližnje cerkve Svetega Jakoba.
V začetku 19. stoletja je cerkev Vseh Svetih spremenila ime v Blažena Devica Marija Zdravja, morda povezano z zatekanjem vernikov proti ponavljajočim se epidemijam. Leta 1931 je bila v njej tudi slika Blažene Device Marije Rožnega venca, ki jo je škof Luigi Paulini naročil premestiti v cerkev Svetega Roka: morda gre za sliko iz 18. stoletja, ki je danes shranjena v zakristiji cerkve Svetega Jakoba.
Leta 1937 je župnik, da bi rešil težave z dostopnostjo, odločil obnoviti in zgladiti fasado oratorija ter zadolžil arhitekta Domenica Rupola, da pripravi projekt, ki ga je nato dejansko izvedel inženir iz Polceniga Pietro Bazzi.
V istem letu je kipar Giuseppe Scalambrin iz Fossalta di Portogruaro izdelal leseni kip Marije Zdravja. Za dokončanje obnove cerkve je iz katedrale v Sacile prispel nov glavni oltar, ki je še danes viden.
2. februarja 1945 je skladišče lesa in premoga zagorelo, plameni pa so se razširili na bližnjo sakralno stavbo, kar je povzročilo zrušitev glavnega oltarja in uničenje zakristije, ki je bila obnovljena v zgodnjih petdesetih letih 20. stoletja.
Po potresu leta 1976 je bila cerkev zaradi hudih poškodb zidov in strehe zaprta za bogoslužje. Ponovno je bila predana pobožnosti vernikov in radovednosti številnih turistov po temeljiti obnovi v letih 1994-95, ki je med drugim razkrila prisotnost treh niš oken s polkrožnim lokom na steni proti Gorgazzu in tloris prvega oratorija, manjšega od sedanje stavbe.
V ometu fasade, uokvirjene z dvema pilastroma, ustrezna posnetost določa višino stare cerkve; obnove so izpostavile tudi osrednjo rozeto, večjo od tiste na stavbi iz 20. stoletja.
Na vhodnem portalu, uokvirjenem v kamen in nadkritem z izstopajočo cimazo, je nameščen kamniti grb grofov Polcenigo in Fanna.
Notranjost je enoladijska, brez prezbiterija, s stropom na tramovih; določen interes vzbuja kropilnik, kamnit izdelek, ki verjetno izvira iz 17. stoletja. Baročni glavni oltar iz večbarvnega marmorja gosti že omenjeni leseni kip Scalambrina, ki je srečno ušel požaru leta 1945.
Izvleček iz “Le chiese di Polcenigo” Alessandra Fadellija, povzeto iz borgocreativopolcenigo.it