Borgata Hoffe je ena izmed najbolj zanimivih jedrnih naselij, ki so se razvila v dolini Sappada, in ena izmed najbolj reprezentativnih zaradi popolnosti sestavnih elementov ter količine in kakovosti preživelih arhitekturnih entitet. Še vedno ohranja določeno urbanistično ločitev od bližnjih naselij Cottern in Fontana, ki jo zaznamujejo travnati prostori, ki omogočajo, da se še danes ceni njena identiteta. 

Zgodovinsko jedro je postavljeno na travnatem hribu s pretežno glineno sestavo, ki izrazito štrli na profil severnega pobočja s kontinuiranim pasom, ki ga naseljujejo naselja, na povprečni nadmorski višini 1250 m.

Na skromni planoti, ki se razteza na tem hribu, se je oblikovala jedrna koncentracija prvotnega naselja, ki je jasno vidna na akvarelnem risanju Josiah Gilbert (1873), kjer izstopata izolacija naselja glede na okoliško pokrajino in zgoščenost arhitekturnih entitet. 

To jedro je bilo v razmeroma nedavnih časih osiromašeno svojega geometrijskega središča z rušenjem, izvedenim leta 1967, velike casa s'Nazilan - s'Schitzn - s'Loisn, ki je zasedala, z veliko površino - šlo je za največjo arhitekturno entiteto naselja - sedanji trg, okoli katerega so v krogu razporejene preostale hiše starega jedra. Temu rušenju je leta 1955 sledilo rušenje bližnje stalla fienile s'Schteffaln. 

Od prvotnega jedra naselja ostaja torej zunanji krog: vendar obstajata dva značilna elementa, ki kvalificirata naselje kot ločeno urbanistično entiteto: kapelica, že posvečena SS. Trinità in od leta 1937 S. Giovanni Bosco, ki zapira severno stran sedanjega trga, in fontana. 

Glede na doslej opisano jedro se del naselja razteza proti zahodu vzdolž ceste 'vecchia' z nekaj hišami izjemne starosti in pomembne arhitekturne vrednosti, ki jih spremljajo zgradbe za kmetijsko uporabo, poleg katerih se druga fontana nahaja na robu dolinske ceste. Malo nižje od prvotnega jedra naselja je nova cesta, zgrajena leta 1922, povzročila gradnjo določenega števila drugih zgradb, nove zasnove in zidane, od katerih nobena trenutno nima posebnega zgodovinsko-arhitekturnega pomena, kjer le omenjamo prisotnost hleva-senika iz dvajsetega stoletja, porušenega in ponovno zgrajenega z namenom komercialno-stanovanjske uporabe leta 1989.