“Med Cordovado in Venchieredo, na miljo od obeh krajev, je velika in bistra fontana, ki naj bi vsebovala v svoji vodi veliko osvežilnih in zdravilnih lastnosti. Toda nimfa fontane ni verjela, da bi se zanašala zgolj na vrline vode, da bi privabila vernike, in se je obdala s tako lepim obzorjem travnikov, gozdov in neba ter z gostoljubno senco jelš in vrb, da je resnično umik, vreden Virgiliovega čopiča, ta, kjer ji je bilo všeč postaviti svojo bivališče.

Skriti in vijugasti poti, šumenje potočkov, blagi in mahoviti bregovi, ničesar ji ne manjka vse naokrog. Je prav zrcalo čarovnice, tista bistra modrikasta voda, ki nevidno izvira iz drobnega prodnatega dna in se dviga, da podvoji v svojem naročju podobo tako slikovite in pastoralne scene.

To so kraji, ki nas spominjajo na prebivalce Edena pred grehom; in tudi nas spominjajo brez gnusa na greh zdaj, ko nismo več prebivalci Edena.

Torej tam okoli te fontane se že od nekdaj ob prazničnih večerih zbirajo lepe deklice iz Cordovado, Venchieredo in celo iz Teglio, Fratta, Morsano, Cintello in Bagnarola ter drugih okoliških vasi. In dolgo ostanejo tam v pesmih, smehu, pogovorih in malicah, dokler jih mama, ljubimec in luna ne odpeljejo domov. Nisem vam niti hotel povedati, da se z dekleti pridružijo tudi mladeniči, ker je bilo to že mogoče pričakovati. Toda kar želim poudariti, je, da ko se na koncu leta naredijo računi, verjamem in trdim, da se k fontani Venchieredo pride bolj zaradi ljubezni kot zaradi žeje; in poleg tega se tam pije več vina kot vode. Vemo; v teh primerih je treba bolj ubogati klobase in šunko iz malic kot pa vraževerje o prehodni vodi.

Jaz sem bil večkrat pri tej očarljivi fontani; toda enkrat, samo enkrat sem si drznil oskruniti z roko deviški kristal njenega izvira. Lov me je tja privedel, izčrpan od utrujenosti in žejni; poleg tega moja steklenica belega vina ni hotela več jokati. Če bi se zdaj vrnil, bi morda pil v velikih požirkih, kot da bi se pomladil…”