Cerkev S. Margherita, prvič dokumentirana v darilnem aktu iz leta 1327 ("Santa Margarita de Longaplave"), je bila povečana leta 1666 in rekonstruirana med letoma 1777 in 1779 po načrtih arhitekta Mistra Tommasa da Lienz ter slovesno posvečena s strani nadškofa iz Vidma Nicolò Sagredo 14. junija 1790.

Zgradba, izvedena v poznobaročnih oblikah, ima stranice oblikovane v dveh vrstah po štiri polkrožne arkade, med pilastri katerih so niše stranskih oltarjev. Zvonik se konča z osmerokotno stolpičem, kronanim z oblikovano konico.

Notranjost je sestavljena iz enotne dvorane, iz katere se v ozadju loči prezbiterij.

Če izvzamemo bogate baročne štukature ambona in nekatere slikarske ter kiparske elemente, večina notranjih dekorativnih in figurativnih elementov izvira iz prve četrtine 20. stoletja, od fresk na stropu in stenah prezbiterija (Francesco Barazzutti iz Gemone, 1906-1907, Vnebovzetje; Cerkveni očetje; Poveličanje S. Margherite; Križanje; Evangelisti; Smrt svetega Jožefa; Mučeništvo svete Margherite) do elegantnega glavnega oltarja (brata Cavallini iz Pove (Vicenza), 1915, s kipi Artura Ferraronija iz Cremone), do nekaterih elementov stranskih oltarjev, z dodatki do sredine 20. stoletja (vitraži, 1940; stopnice stranskih oltarjev, 1943).

Na koncu apside je oltarna slika, ki jo je naslikal Johann Renzler iz St. Lorenzen leta 1802, in prikazuje Sveto Trojico z Devico Marijo in sveto Margherito. V drugo polovico 19. stoletja sega slika Marije Einsiedelnske, kupljena v isti švicarski benediktinski opatiji. Pomembni, na koncih prvega levega oltarja, sta leseni kipci sv. Margherite in sv. Katarine Aleksandrijske, pripisani Micheleju Parthu in datirani okoli leta 1540.

Foto: © Piller Hoffer Manuel, Piller Hoffer Manuel