Grad Fagagna je prvič omenjen v listini z dne 11. junija 983, s katero je cesar Oton II. Saški potrdil njegovo lastništvo Cerkvi v Ogleju.

Trdnjava je stala na hribu, ki se dviga nad vasjo. Igrala je pomembno vlogo v zgodovini patriarhalne države, zlasti v 13. in 14. stoletju. 

V 15. stoletju so jo prebivalci postopoma zapustili, dokler ni leta 1511 utrpela požara med kmečkim uporom na Debeli četrtek in potresa, ki se je zgodil nekaj dni kasneje. Najstarejši del ruševin, ki so danes vidne, sega vsaj v 12. stoletje, z dodatki zgradb in predelavami do poznega 15. stoletja. V spodnjem delu planote se je razvijala grajska vas, kjer se nahaja Palazzo della comunità, ki je bil zgrajen znotraj obzidja Gradu med letoma 1490 in 1505. Je tipičen primer beneškega javnega palača tistega časa.

Nad ložo (edina velika dvorana) se je sestajal svet 12, ki je upravljal skupnost Fagagna, ustanovljeno proti koncu 14. stoletja. 

Takrat, in do leta 1797, je svet imel civilno in kazensko pristojnost nad ozemlji in prebivalci 19 vasi, ki so bile vse okoli.

(Photo Giampiero Pizzocaro per Borghiclic)

Nekoč je bilo celotno območje pokrito z bujnimi gozdovi, zlasti z bukvami, ki so se v latinščini imenovale "fagus". Ime vasi izhaja prav iz "fagus", torej "Faganeu" in končno "Fagagna", poimenovanje, ki torej v sebi nosi sklicevanje na lepoto okoliške narave.

Ostanki gradu se nahajajo na hribu, ki na severu prekriva naselje Fagagna. Prve zgodovinske novice segajo v 10. stoletje, do donacije 11. junija 983 Otona II. Saškega patriarhu Rodoaldu; vendar nekateri raziskovalci ne izključujejo obstoja rimske in zgodnjesrednjeveške utrdbe, ki je nadzorovala pomembno cesto iz Concordie v Norik, s katero so dosegali alpske centre.

Grad Fagagna

Najstarejši del danes vidnih ruševin sega vsaj v 12. stoletje, z dodatki gradenj in predelavami do poznega 15. stoletja. Predvideva se, da ima langobardski izvor cerkvica sv. Mihaela Arhangela, ki je služila kot grajska kapela.

Do prihoda beneške republike, leta 1420, je bil grad neposredno pod patriarhalno oblastjo, upravljan s strani gastalda, kateremu so se pridružili plemiški habitatores, zvesti Cerkvi v Ogleju, ki so prebivali znotraj grajskih obzidij in pripadali različnim družinam.

Leta 1230 je Siurido iz Manzana fevdalec Fagagne. Zaradi svoje pomembnosti je bil grad pogosto oblegan, vpleten v boje proti lokalnim fevdalcem ali celo proti "uglednim" sovražnikom, kot je bil Ezzelino da Romano, ki ga je osvojil zaradi izdaje dveh habitatores leta 1250, avstrijska vojvoda Rudolf in Friderik ter kralj Sigismund Madžarski, ki ga bo zasedel do leta 1254, ko bo patriarh Gregorij iz Montelonga imenoval fevdalca Asquina iz Varma.

V 14. stoletju se vrnejo "di Fagagna", ki bodo večji del stoletja soočali obleganja in okupacije grofa Goriškega. Med letoma 1411-19 trpi zaradi opustošenja madžarskih čet kralja Sigismunda.

Pod oblastjo Serenissime se začne počasno propadanje in v 17. stoletju dokončna opustitev s strani zadnjih prebivalcev.

Opisan v ruševinah že malo po polovici 16. stoletja s strani Girolama di Porcia, od obsežnega kompleksa ostanejo nekateri deli zidov, ruševine stolpa, grajska cerkvica, visok zvonik, izklesan v glavni stolp, in majhna zgradba s srednjeveškimi deli, namenjena restavraciji.

Informacije pridobljene iz www.archeocarta.fvg.it