Po stoletju upravljanja je škof Vallaresso ukinil kapitel kaplanov, ki so opravljali službo v svetišču, in 10. oktobra 1710 odredil ustanovitev samostana očetov kongregacije blaženega Giacoma Salomonica delle Zattere iz Benetk. 

Dominikanci so se naselili 25.-26. avgusta 1714 v hišah kaplanov, prilagojenih za samostan (ki ustrezajo sedanjemu Palazzo Cecchini in Palazzo Mainardi), kjer so uredili spalnice, jedilnico, kapitularno dvorano, gostišče, kuhinje, shrambo, prvi križni hodnik in kasneje še en križni hodnik na območju novincev, večkrat posegali z obnovami, prilagoditvami in širitvami (kot npr. zazidava vrta in braide, dokumentirana pred letom 1729). 

Leta 1723 je bila verska skupnost sestavljena iz 12 bratov, 9 klerikov in 3 konverzov ter je imela zelo bogato knjižnico. 

Ob prihodu Francozov pod vodstvom gen. Bernadotte (maj 1797) in začetku občinske uprave je samostan začel postopoma propadati, postal je kraj za namestitev vojakov, vojaška bolnišnica; bil je oropan dragocenih predmetov (vključno s cerkvenim pohištvom) in dokumentov s strani občinske uprave (ki so jo kronisti tistega časa imenovali ‘ginia’ in ‘lačni volkovi’). Samostan je bil ukinjen z napoleonskimi ukrepi in dominikanski očetje so za vedno zapustili Cordovado 6. oktobra 1806. 

V obdobju 1809-1811 so stavbe kupili Vincenzo Marzin. Potomci so nato prodali inž. Francesco Cecchini (1865) del palače, ki meji na svetišče, ki ga je prenovil na fasadi, prav tako pa je ustvaril notranje krilo in vrsto prostorov (do leta 1887). 

Palazzo Cecchini, s srednjeveško fasado, je v lasti občine in se uporablja kot kulturni center in občinska knjižnica. 

Palazzo Mainardi (nekdanji Marzin-Mainardi), s širokim portikom, je v lasti škofije in se uporablja kot oratorij. 

Izjemno zanimivi so poslikave iz 19. stoletja, ki krasijo notranjost različnih delov Palazzo Cecchini, s prizori, ki segajo od Patriotske alegorije (osrednja dvorana knjižnice), do grotesk in pokrajin s pompejanskim in neogotskim pridihom; impresivna sta dva Nočna prizora anonimnega slikarja iz 19. stoletja v slogu Ippolita Caffija. 

V zunanjem portiku sta vredna omembe dve freski: Madonna z otrokom v slavi Baldassarja d’Anna in S. Nicolò anonimnega furlanskega umetnika iz 18. stoletja. Zanimiva je železna vrata, delo lokalne obrtne delavnice Ventoruzzo (1719), ki je še vedno aktivna.