Zgrajena v obdobju od 1481 do 1495, hkrati z deli na postavitvi trdnjave, in posvečena leta 1505 pod imenom San Salvatore, je bila cerkev zaupana Redu služabnikov Marije, ki so jo vodili do leta 1810, ko so bili prisiljeni zapustiti Gradisca po ukazu Napoleona Bonaparteja.

Približno štirideset let je bila cerkev, razglašena za nesvete, spremenjena v skladišče. Leta 1850 je bila ponovno posvečena, vrnjena bogoslužju in zaupana župnikom župnije v Gradisca. Takrat je prevzela ime Cerkev Beate Device Žalostne.

Med prvo svetovno vojno je utrpela hude poškodbe in leta 1917 jo je uničil požar. Ponovno odprta leta 1923, v njej častijo kip Žalostne Matere Božje, ki je bil po legendi rešen iz voda reke Isonzo v daljnem letu 16. stoletja in od takrat bedi nad mestom.

Zanimivi so notranji glavni oltar, stranski oltarji ter nekatere dragocene umetnine.