Edinstvena značilnost Toppo je ohranitev spomina na masi, družinske kmetije, ki so v srednjem veku predstavljale osnovo kmetijske organizacije. Leta 1220 jih je bilo osem, v šestnajstem stoletju pa 25. Prenove po potresu leta 1976 so razkrile, da so bile vsaj v treh primerih lokacije srednjeveških masov zasedene z naselbinami iz rimskega obdobja.

Iz enega od teh masov se je v 16. stoletju razvil Palazzo Toppo-Wassermann, ob vznožju gradu. V 18. stoletju prenovljena stavba je bila upravna sedež za zadeve družine Toppo in hkrati počitniška rezidenca. Na vhodnih vratih je na prekladi vklesana zanimiva latinska formula dobrodošlice, ki prevedena pomeni: “Če sem zaprta, se odprem slabim, če sem odprta, se zaprem dobrim. 1543”.

Od Palazzo Toppo Wassermann se začne pot masov, ki vodi k odkrivanju izvornih jeder naselja. Na trgu pred palačo je mogoče opaziti stavbo iz 17. stoletja z vhodnim lokom, ki je bila nekoč poletna rezidenca grofov Spilimbergo. Drug maso iz istega obdobja se nahaja ob vzponu po ulici della Colonia. Malo naprej, na levi strani, se začne cesta, ki vodi do gradu.

Impozantni ostanki gradu dominirajo nad ravnico in naseljem Toppo s pobočij gore Ciaurlec, in so dostopni z vodenim ogledom. Grad, obnovljen leta 2012, je eden najpomembnejših primerov utrjene arhitekture v Furlaniji iz 12.-14. stoletja. Osrednje jedro utrdbe je vključevalo mogočen stolp in bivališče gospodov iz Toppo. Zunanja obzidje je varovalo to jedro in omejevalo prostor, v katerem so bile hlevi in druge servisne strukture. Na tem obzidju je bila zgrajena tudi cerkvica svetega Antona Puščavnika, s čudovitimi freskami iz 14. stoletja, odkritimi med obnovitvenimi deli. V šestnajstem stoletju je bil grad že zapuščen in v ruševinah, saj so se gospodje iz Toppo preselili ob vznožje hriba, v sedanji Palazzo Toppo-Wassermann.